NeOman

Evo, pa nam je uspelo dočakati novo leto - eni bolj, drugi manj veselo. Tako kot vsako leto si človek obljubi marsikaj. Ponavadi si ljudje obljubimo, da se bomo spremenili, poboljšali in da bomo še bolj kul kot leto poprej.

Letos sem bil priden, priznam Tako kot vsako leto sem potegnil črto, si ogledal narejeno in moram reči, da mi pravzaprav nobene stvari ni žal. Marsikaj se je izteklo tako, da si tega ne bi upal predstavljati niti v najbolj norih (čudnih?) sanjah - nekatera naključja so bila včasih prav nepredstavljiva. Toda leto je mimo in čas je da si zadamo nove cilje, čas da si obljubimo da bomo še bolj pridni in da bomo oh in sploh najbolj kul osebe kar smo lahko.

No, pa ni čisto tako. Letos si nisem obljubil prav ničesar, ker se vsako leto znova razočaram. Letos sem si prvič nekaj zaželel - pa ni to avto, ni to hiša, ni to stanovanje in ne nov dežnik. Letos sem si zaželel sreče. Tiste igrive, iskrive in  nedolžne sreče. Dovolj imam vsega sranja, ki se me zadnje čase drži kot klop. Pa ne, da letos nisem bil srečen - velikokrat sem bil presrečen, da živim. Vendar so se čez čas stvari odvile v drugo smer. Odgovorov še vedno nimam, morda letos, morda prihodnje leto, morda nikoli.

Pa vendar bi zopet rad občutil to, kako vse stvari pristanejo svojem mestu, občutek, da je vse tako kot si si že od nekdaj predstavljal. Čeprav samo za kratek čas, je bilo to nekaj najlepšega kar si človek lahko želi. Trenutki popolne sreče, ki te tako prevzamejo, da čutiš, dihaš, hodiš in živiš to srečo. Občutek popolne svobode, ko si tu, pa vendar te ni - si daleč nad oblaki, kjer živiš svojo pravljico.

Pravijo mi, da se to ne dogaja prav pogosto in da sem eden redkih, ki jih je doletela ta “sreča”. Pa vendar te zasvoji in želiš še, želiš še več, želiš si jo občutiti še bolj.

Ne vem še kaj me čaka v letošnjem letu - zato sebi kot tudi drugim nisem obljubil ničesar. Ostaja le želja in obstaja upanje.

“ko da namjerno oćeš me se riješit, da ostavim te samog, teško to prihvaćam, griješim znam, ali i onako me ne želiš, pa eto ti, hodaj sam …”

Zaradi vedno večjih zahtev po interaktivnih spletnih aplikacijah, ki delujejo “on the fly” se je uporaba JavaScripta, AJAXa in knjižnic, ki poenostavijo programiranje, zelo razširila. V sledečih objavah bom poizkusil opisati načine, kako se lotiti določenih problemov spletnega programiranja ter kako jih uspešno in kvalitetno rešiti.

Privzete vrednosti funkcij:

V PHPju zadevo rešimo nekako takole:

function moja_funkcija($parameter = null) {
  if ($parameter) {
    return true;
  } else {
    return false;
  }
}

V JavaScriptu pa lahko to rešimo na malce drugačen način. Za lažje razumevanje bom najprej uporabil typeof, ko pa vam je koncept jasen lahko uporabite tudi skrajšano verzijo.

var moja_funkcija = function(parameter) {
  if (typeof parameter == "undefined") {
    parameter = null;
  }
}

In še krajša verzija:

var moja_funkcija = function(parameter) {
  if (parameter === undefined) {
    parameter = null;
  }
}

In morda še primer, kako si pomagati, ko našo knjižnico funkcij zapolnimo do te mere, da ni več jasno kaj počne vsaka od napisanih funkcij.

var nova_funkcija = function(a, b) {
  // [...]
}
nova_funkcija(/* a - prva beseda */ "nekaj",
 /* b - druga beseda */ "novega");

Namesto običajnega “Pozdravljen svet” (erm … drugič), sem se tokrat odločil, da ponovno začnem pisati blog z malce drugačno prvo objavo. Tako je, prav ste prebrali - ponovno bom pisal blog. Zakaj, kje in kako tako ali tako nima smisla razlagati, važno je, da sem tu.

Zakaj in kaj sploh je “Lorem Ipsum”. Gre za tekst, ki ga redno srečujem skoraj vsak dan in si morda zato zasluži malce več pozornosti. V nasprotju s splošnim prepričanjem “Lorem Ipsum” ni nek naključen tekst, ki ga morda ugledate na kakšni še nedokončani spletni strani. Korenine teksta segajo v leto 45 p.n.š. (več kot 2000 let!) in sicer iz Cicerovih zapisov “De Finibus Bonorum et Malorum” (O koncu dobrega in zla), ki v večini obravnava teorije etike.